Fotoelektrični senzor ali fotoelektrično oko je naprava, ki uporablja oddajnik svetlobe (običajno infrardeči) in fotoelektrični sprejemnik za ugotavljanje razdalje, odsotnosti ali prisotnosti predmeta. Uporabljajo se predvsem v industrijski proizvodnji. Obstajajo tri različne uporabne vrste: nasprotno (skozi žarek), retrorefleksno in zaznavanje bližine (razprševanje).
Vrste
Samostojni fotoelektrični senzorji vključujejo optične naprave in elektronske naprave. Potrebuje samo napajanje. Senzor izvaja lastno modulacijo, demodulacijo, ojačanje in preklapljanje izhodov. Nekateri neodvisni senzorji ponujajo možnosti, kot so vgrajeni nadzorni časovniki ali števci. Zaradi tehnološkega napredka postajajo samostojni fotoelektrični senzorji čedalje manjši.
Daljinski fotoelektrični senzor, ki se uporablja za daljinsko zaznavanje, vsebuje samo optične komponente senzorja. Vhodna, ojačevalna in izhodna preklopna vezja se nahajajo drugje, običajno v nadzorni plošči. Zaradi tega je sam senzor zelo majhen. Poleg tega so senzorski krmilniki enostavnejši za uporabo, ker so lahko večji.
Če je prostor omejen ali je okolje prestrogo, se lahko uporabi optična vlakna tudi za oddaljene senzorje. Optično vlakno je pasivni mehanski zaznavni element. Uporabljajo se lahko z daljinskimi ali samostojnimi senzorji. Nimajo tokokrogov in gibljivih delov ter lahko varno dovajajo in oddajajo svetlobo v težkih okoljih.